Ključna beseda: grad Cmurek

»Muzej norosti, ki je uporabljal prostore gradu Cmurek, je bil leta 2021 pred izvršbo.«

»Grad Cmurek je v lasti države, med letoma 1954 in 2004 pa je v njem deloval zavod za duševno in živčno bolne.«

»Razstava je nastala kot druga v vrsti razstav zgodovinske arhitekture na Slovenskem in ima v ohranjeni obliki danes poseben kulturnozgodovinski pomen.«

»Po vseh peripetijah, ki smo jih bili deležni v Muzeju norosti od konca januarja naprej, ko smo prejeli sklep o preklicu soglasja o uporabi gradu Cmurek, se je 13. maja na gradu na sestanku končno oglasil državni sekretar Cveto Uršič.«

»Zelo si želimo, da bi se to zgodilo čim prej. Ne le zaradi Muzeja norosti, temveč tudi zaradi ljudi, ki živijo in delajo v tem največjem zavodu v Sloveniji.«

»Končno smo lahko navezali stik z ljudmi, ki živijo v Hrastovcu, in nekaj nas jih je tudi že obiskalo.«

»Vlom razumejo kot pritisk na delo vseh, ki si prizadevajo za kulturni spomenik.«

»Nekdo si je vzel kar nekaj časa, da se je sprehodil skozi in poškodoval, kar je lahko.«

»Tiste stvari, ki so vezane na vprašanje duševnega zdravja in norosti, so bile poškodovane.«

»Na zadnji seji, ko se je ustanovil novi svet zavoda, nam je direktorica SVZ Hrastovec predstavila problematiko in zadevo smo pogledali z več strani, tako z naše kot s strani Muzeja norosti. Odločili smo se, da za tri mesece zamrznemo odločitev in vmes poskušamo najti neko rešitev za prostore in dejavnost Muzeja norosti.«

»Zakonodaja je precej zavezujoča in omejevalna. Stvar vodstva SVZ Hrastovec in Muzeja norosti je, da se dogovorita, kaj je mogoče izvesti. Treba pa se je zavedati, da dejavnost SVZ Hrastovec ni vzdrževanje kulturnih spomenikov, v katerih ne opravlja svoje dejavnosti, za to ne prejema sredstev od države, zato je nujno najti neko rešitev.«

»Predlagamo, da lastnik gradu ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti grad izroči ministrstvu za kulturo, ki je po našem mnenju pristojno za kulturne spomenike. Nato naj se ministrstvo za kulturo in Muzej norosti dogovorita o uporabi, najemu ali nakupu gradu. Mi v SVZ -ju Hrastovec pa se bomo pogovorili z Muzejem norosti o skupnih projektih, ki jih lahko izpeljemo na skupnem področju v skrbi za ljudi z motnjo v duševnem zdravju in duševnem razvoju.«

»Muzej norosti še naprej deluje v gradu Cmurek, saj so vsebine, ki jih obravnavamo, neločljivo povezane s tem spomenikom.«

»Negotovost, izčrpavanje in morda tudi uničenje.«

»Delujemo v zelo težkih razmerah, saj vse do danes nismo dobili priložnosti za dialog, niti z lastnikom niti z upraviteljico gradu.«

»Dobro gospodarjenje z državnim premoženjem in kulturnim spomenikom so tako le prazne besede, ki pa lokalni skupnosti in državi povzročajo škodo.«

»Cigler Kralj se je pogovarjal samo z eno stranjo, in to z močnejšo, ki ji ni mar za uničenje lokalne iniciative.«

»Gradu Cmurek ne moremo zapustiti in ga tudi ne bomo.«

»Če bo treba, bomo svoje pravice primorani zaščititi na sodišču.«

»Ministra vnovič pozivajo, da se v duhu dobrega gospodarjenja sestane z njimi.«

»Zaradi zgodovine gradu se posvečamo predvsem ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, a ozaveščamo javnost o vseh težavah, s katerimi se morajo spoprijemati ljudje z ovirami, ker jih družba ne sprejema kot celovite osebe.«

»Nismo pridobili nobenih javnih sredstev, sami smo pridobili sredstva v mednarodnih krogih, ker so prepoznali vrednost našega delovanja.«

»Pripeljali smo ogromno ljudi v ta kraj, za katerega so mnogi prepričani, da je predaleč, da bi ga bilo vredno ohranjati ali razvijati. Smo domačini, živimo za ta kraj in smo pripravljeni zanj dati svoje proste ure in znanje.«

»Nihče ne želi upravljati tega gradu, kar je po svoje tudi žalostno, saj je to eden redkih spomenikov, ki ima atraktivno zgodovino, vsebino in ljudi, ki so zanj pripravljeni delati.«

»Na svoje grozljivo srečanje na dvorišču in potem v gradu samem, kamor so nas vodili na obisk h gluhonememu očetovemu stricu skozi 'kletke', obdane z mrežo, v katerih so poskakovali goli 'ljudje', podobni bolj opicam, saj so na nas kričali – tako so se z nami sporazumevali, osebje pa jih je 'umivalo' ali mirilo s curki vode –, sem se spomnila večkrat.«